Vredno se je zavedati, da se trenutno nahajamo v precej načetem jajcu, v medsebojnih odnosih, kolektivni zavesti in dogajanju v svetu. Dovolj je le en spodrsljaj, da ta lupina poči in nastane ogromna eksplozija.
V manjših odmerkih, če se že ozreva na medsebojne odnose, se to že dogaja. Namreč, ogromno je razhodov, ogromno je nesporazumov, ljudje smo preslišani in zdi se, kot da naše besede nimajo več izvora. Polagamo jih pred sebe in v medsebojne odnose brez smisla. Včasih se lahko zazdi, da se pogovarjamo z nesnovno naravo. Otopeli smo. Na nek način se bojimo čustvovati. Sploh pa naznaniti to, da smo nekomu v podporo, da nekomu želimo olajšati čustveno bolečino, ker na drugi strani naletimo na veliko neodobravanje.
Že pred leti, sem v eni od svojih knjig zapisal razmišljanje o slikarjih odnosov. In zdi se, kot da se v tem obdobju, dogaja prav tako. Delimo se na vodje in na izvršilce dolžnosti. Še več. Nekateri celo kredo tako daleč, da se razglasijo za vodjo ali še hujše, lastnika nekoga.
Žal mi je, da moram tukaj to izpostaviti. Ampak, prav v duhovnem svetu, se z udejanjanjem nadvlade nekoga nad nekom, izgublja smisel duhovnosti. Ali, če želiš življenja po duhovno. Zelo velika večina ljudi je na žalost prepričana, da če si ‘duhoven’ si celo nad Bogom. Kdo so potem vsi ostali?
Duhovnost ni nič drugega kot lahkotnost življenja. Vsi mi smo namreč postavljeni na ta svet in svojo zgodbo življenja zato, da izrazimo sebe. Kako boš v svojem življenju in v tem svetu izrazil sebe? Ko pa se za ovinkom najde nekdo, ki ve, kako bi ti moral živeti, ki ve, s kom bi se moral družiti, da ja ne boš oškodovan. Ne nazadnje, kako bi moral ‘dihati’, da bi v popolnosti doživel svoje življenje.
Še več, nekateri gredo tako zelo daleč, da ti na prefinjen način in pod pretvezo prijateljstva, narekujejo vse, kar naj bi počel. Ne nazadnje, si izmišljujejo tudi določene situacije in poteze, ki bi jih naj naredil. Čeprav pa ti veš, da tega nikoli nisi naredil.
Kar pa nima nič opraviti z duhovnim svetom, pa so vajini dogovori, ki bi jih naj izpolnjevala zato, da bi situacije tekle. Tako pod taktirko nekoga, toneš še globlje. Koristen si njemu, a ti se izgubljaš. Nič v tvojem življenju, na tvoji osebni ravni, ti več ne funkcionira. Dobiš lahko celo občutek manjvrednosti, ali pa kako je vse v tvojem osebnem svetu zlagano.
To je zadnji pokazatelj, da moraš v svojem življenju nekaj spremeniti, se celo umakniti. Pretresljivo pa je, da tega mnogi niti ne opazijo in se znajdejo v zgodbi, ki je polna doživetij, vendar pa oni sami do te zgodbe ne čutijo pripadnosti.
Če ima človek, v takšni situaciji, vsaj še kanček svoje moči, je to zadnja možnost, da se preprosto umakne. V kolikor mu to uspe, kljub manipulacijam, je vsekakor zmagovalec. Drži pa, da ko se iz teh krogov posameznik umakne, je primoran začeti graditi znova. Popolnoma od začetka in osebni ravni.
Želim si, da bi bilo teh razgradenj osebnosti, čim manj. Če pa se že znajdeš v situaciji, ki ti na prvo žogo ne ustreza, ali ne diši, se počasi in skoraj neopazno umakni. Lahko iz strani in nepristransko opazuješ dogajanje v tej zgodbi, ki pa zagotovo ne bo imela srečnega konca.
Iz vsega prej povedanega, je še toliko bolj pomembno, da si dovolimo čustvovati. Kajti pristna čustva so tista, ki nam vedno nakažejo, kaj je vredno in kaj ni.
Uroš Adrian
© 2025 - izprveroke.com / Vse pravice pridržane.
Pravno obvestilo Varovanje osebnih podatkov Politika rabe piškotkov Pravila nagradnih iger