Z vami delimo članek iz Svet24, kjer sem razkril, zakaj nisem postal ladijski kapitan in kako sem dobil svoje nemško ime. Pa tudi, kako z ženo Andrejo usklajujeva posel in zasebnost, saj ves čas tičiva skupaj, in ali je res, da ne bom več pel.
Werner, kaj ste si želeli postati kot otrok? Vpisani ste bili na pomorsko fakulteto, ste želeli postati ladijski kapitan?
Bil sem zelo vesel otrok, poln sočutja, poln optimizma in zelo prijazen. V srcu sem še vedno ta otrok, samo da sem ujet v telo abrahamovca. (smeh) Želel sem postati vrtnar, pilot, slaščičar, arheolog, pevec, predsednik države … Vse bi mi uspelo, samo če bi imel deset življenj. Ja, na samem koncu se je bila bitka med kapitanom ladje in pevcem, in vemo, kaj je zmagalo. (smeh)
Mnogi menijo, da je Werner vaše umetniško ime, vendar ni, kajne? Kakšna je zgodba vašega poimenovanja?
Moje pravo ime je Werner. Dobil sem ga po svojem krstnem botru Wernerju. Moji starši oddajajo apartmaje na morju že več kot 50 let in nekoč sta prišla tudi gosta iz Nemčije, Werner in Irma. Z mojimi starši so postali dobri prijatelji. Moja mami je zelo vesela oseba in je vedno prepevala, tudi kadar je delala. Tisti dan pa se ji je zavrtelo in se ni počutila dobro. Zraven sta bila tudi Werner in Irma. Ob pregledu pri zdravniku so ugotovili, da sem bil jaz glavni vzrok slabega počutja. (smeh) Werner in Irma sta se ponudila, da bosta moja krstna botra, starši so to navdušeno sprejeli in se odločili, da me poimenujejo po botru.
Ves čas je z vami žena Andreja, ki je vaša menedžerka. Kako usklajujeta delo in zasebnost?
Midva sva navajena na vse: na težke, a tudi na lepe trenutke življenja. Življenje zajemava z veliko žlico, vsak izziv sprejmeva kot izkušnjo, ki te nauči nekaj novega in izjemnega. Ponosna sva na vse, kar sva naredila in ustvarila v življenju. Po 30 letih uspešne kariere in 20 izdanih ploščah bi lahko z lahkoto rekla: dosti je, zdaj greva pa samo uživat in počivat, a to ne bi bila midva, saj nisva navajena mirovati in počivati – no, na dopustu že, ne pa v življenju. Pred seboj imava še ogromno energije in ciljev, naj pa povem, da nama ni bilo nič podarjeno ne od države ne od »strica iz Amerike« ali staršev, vse sva sama dosegla in ustvarila s svojim pridnim delom, zato vedno pravim, da naju čuva Bog, saj on vse vidi in pridne ljudi vedno nagradi.
VSE TO IN ŠE VEČ pa preberite na spletni strani Svet24.
Link do celotnega članka: KLIKNITE TUKAJ ZA OGLED ČLANKA
